Najbolj prepoznavne med njimi so nekatere vrste socialnih čebel, posebej tiste, ki jih človek namerno goji.
V ta namen imajo lahko razvite ploščate izrastke kutikule s tanko steno, ki delujejo kot škrge.
Ličinke so največkrat črvaste oblike in se tudi po načinu življenja bistveno razlikujejo od odrasle oblike.
Tako so med žuželkami taki generalisti kot je zelena smrdljivka, ki se lahko prehranjuje z rastlinami iz več kot 30 družin in je poselila praktično ves tropski ter subtropski pas , druga skrajnost pa so denimo rastlinojede ali zajedavske vrste, kot so zajedavske uši, ki so vezane na točno določeno vrsto gostitelja, brez katere ne morejo preživeti.
Iz vsakega izrašča par nog, ki so prav tako gibljivo členjene po določenem vzorcu.
Zajedavske žuželke imajo tudi sicer največkrat posebnosti pri razvoju, kar je povezano z njihovim načinom življenja.
Tu so skoncentrirana čutila in v notranjosti živčevje, glava pa predstavlja tudi vhod v prebavni trakt.
Oprsje se uporablja za premikanje, saj so na njem noge in pri številnih vrstah tudi krila.
Notranjost sprednjega in zadnjega črevesa prekriva kutikula, ki jo žuželka ob levitvi odvrže in tvori novo.
Odpadni dušik izločajo v obliki urične kisline, kar je ena od prilagoditev za varčevanje z vodo.
