V sezoni 1947 je nastopil na štirih južnoameriških dirkah za Veliko nagrado, Copa Acción de San Lorenzo, kjer je bil z dirkalnikom Ford-Chevrolet šesti, Semana de Bell Ville, kjer je bil z dirkalnikom Volpi-Rickenbacker peti, Velika nagrada Montevidea, kjer je z dirkalnikom Volpi-Chevrolet odstopil, in Velika nagrada Mar del Plate, kjer je bil peti.
V sezoni 1953 se je z Maseratijem boril proti dominantnim Ferrarijem, ter dosegel zmago na dirki za Veliko nagrado Italije in tri druga mesta, skupno pa je končal na drugem mestu v dirkaškem prvenstvu, zmagal pa je tudi na neprvenstveni dirki za Veliko nagrado Modene.
Po koncu sezone 1958, ko je nastopil le na dirkah za Veliko nagrado Argentine in Veliko nagrado Francije ter bil obakrat četrti, se je upokojil s takrat rekordnimi petimi naslovi prvaka, med njimi štirimi zaporednimi.
Večje uspehe na dirkah za Veliko nagrado je začel dosegati prav v sezoni 1949, najprej z drugim mestom na dirki za Veliko nagrado Eve Duarte Perón, nato pa s kar petimi zaporednimi zmagami na dirkah za Veliko nagrado Generala San Martína še v moštvu A.C.A., nato pa v moštvu Officine Alfieri Maserati na dirkah Velika nagrada Sanrema, Grand Prix de Pau in Velika nagrada Roussillona ter v moštvu Equipe Gordini na dirki za Veliko nagrado Marseilla.
